Morje, truplo, inšpektorica s hibo — recept za popolne počitnice!

Morje, truplo, inšpektorica s hibo — recept za popolne počitnice!

Geneza romana Plavalec

Dolga leta sem bil prepričan, da najbrž “nimam romana v sebi”. Kratka zgodba se mi je zmeraj zdela najbolj obvladljiva forma, ki jo lahko izpelješ do konca v enem zamahu ali pa pač dodajaš koščke, vsakič ko ti čas dopušča (med čakanjem na otroka v glasbeni šoli, med odmorom za malico v službi ali pa izkoristiš minute, ko naročnik zamuja na sestanek …), in jo končaš v roku par dni.

Pred leti sem bil povabljen k sodelovanju pri mednarodni antologiji kratkih zgodb v žanru grozljivke, ki je črpala iz ljudskega izročila posameznega avtorja. Začel sem pripravljati nastavke za zgodbo o hudodelski združbi, sestavljeni iz slovanskih božanstev, a se nikakor nisem mogel premakniti z mesta in sem idejo zavrgel.

Potem sem se odločil za volkodlaka, ki pa je praktično prisoten v vseh kulturnih prostorih na planetu. To je pomenilo, da verjetno ne bom edini, ki bo obdeloval to tematiko, a se mi je zdelo dovolj združljivo s tem, kar sem ustvaril do takrat.

Tako sem se odločil za lik policijskega inšpektorja, ki se bo enkrat na mesec spremenil v volkodlaka, in se na neki način poklonil Romanu Daltonu angleškega pisca, ki živi in ustvarja na Poljskem, Paula D. Brazilla.

Moj inšpektor je bil že v letih, ko se je bližal čas odhoda v pokoj, zato si nikakor ni želel primera, ki ga ne bo mogel rešiti v tako kratkem času. Primerno tematiki sem mu dal priimek Wolf (je nemških korenin, vozi francoski avto, obvlada japonske borilne veščine in obožuje balkansko hrano — predvsem sirov burek, se opravičujem, pito), da bo primer zagotovo zaključil, pa sem mu pripel še mlado rekrutko z imenom Luna (ki se seveda nanaša na povzročiteljico Wolfovih preobrazb).

Ker imajo običajno inšpektorji ali detektivi v sodobni kriminalki in noirju določeno hibo, sem razmišljal, s čim bi Luno zaznamoval. Alkohola (ali alergije nanj) ji nisem privoščil, odvisnost od mamil ali analgetikov tudi ni prišla v poštev, nihal sem med določenimi psihičnimi motnjami ali telesno hibo.

Pred leti sem na Valu 202 poslušal super intervju z vsestransko Nino Wabra Jakič, ki se je po prometni nesreči znašla na invalidskem vozičku, pri tem pa ohranila aktivni način življenja in izrazit smisel humor — tudi za črni humor, shranil se mi je nekje v podzevest in ko sem tako intenzivno razmišljal o Luni, sem jo naenkrat zagledal na invalidskem vozičku.

Imel sem torej glavni par, izmislil sem si še nekaj likov in začel graditi zgodbo o umorih v čudnih okoliščinah, ki jih morata Wolf in Luna čim prej razrešiti, a se tekom zgodbe zgodi nekaj, zaradi česar se Wolf začne spreminjati v krvi žejnega volkodlaka — na tem mestu končujem opis zgodbe, če pa slučajno koga le zamika, jo lahko prebere tukaj .

Zgodba ni šla v antologijo, ker ni zadostila kriterijem grozljivke: svoj prostor pod soncem sem konec koncev vseeno našel v žanru noirja in to se je poznalo tudi v primeru Wolfa in Lune.

Sem pa nekako vedel, da moram z njima še nekaj narediti.

Ko sem enkrat kasneje kravlal na mini plaži v Črni gori, sem za hip pomislil, kaj če bi med plavanjem trčil v truplo. Kaj pa, če bi v truplo trčila moja paraplegičarka Luna?

In s tem “kaj če” se je sprožil plaz prizorov in likov, ki sestavljajo Plavalca, v katerem pa Luna nastopi v glavni vlogi in ne več zgolj kot mlada in neizkušena rekrutka.
In potem se na prizorišču znajde Orlando Uršič, direktor Založbe Litera: Pišeš?

Pišem … Nekaj daljšega.

Krimič?

Krimič.

Dajva ga izdat pri Literi.

Dajva.

Sledilo je leto in pol vstajanja ob štirih zjutraj, prvi osnutek, drugi osnutek, zatem še večmesečno intenzivno delo z urednico, piljenje jezika …
V romanu kronološko spremljamo dve zgodbi, ena (v kateri se zgodi zločin) se dogaja v agencijskem okolju, ki ga kot (nekdanji) oglaševalski kreativec najbolj poznam, in se zaključi tam, kjer se začne druga (reševanje primera) z inšpektorico, ki se je po polomiji v službi znašla na prisilnem dopustu. Obe sta zmontirani tako, da se v dnevnih intervalih prepletata med sabo, in gradita filmski ritem in napetost.

Dilemo, ali roman imam v sebi ali ne, sem pri sebi razrešil. Glede na to, da je Plavalec zunaj, je odgovor na dlani. Zdaj upam le, da uspešno zaplava med bralce in bralke.

Napisanih pa je že nekaj prizorov za morebitno nadaljevanje …

Plavalec je izšel konec junija letos pri Založbi Litera in je na voljo tukaj .

Založba Litera: Orlando Uršič
Urednica: Gabriela Babnik Outtara
Jezikovni pregled: Tonja Jelen
Oblikovanje ovitka: Kristijan Robič
Oblikovanje: Primož Žerdin
Spremna beseda: Mojca Pišek